torek, 30. avgust 2016

Kako razumeti komunikacijo otroka z avtizmom




Starši otroka z avtizmom pogosto čutijo, da s svojim otrokom ne morejo komunicirati in stopiti v interakcijo z njim oz. so negotovi glede tega, kako bi to storili. Lahko se zdi, kot  da otrok  ne sliši,  kar mu  je rečeno,  se ne odziva  na svoje  ime  in/ali  je ravnodušen   do  vseh  poskusov  za  vzpostavitev   komunikacije.   Komunikacijo   in interakcijo  pri otroku  z avtizmom  lahko vzpodbudimo,  če  izkoristimo  vsakodnevne priložnosti zanjo ali poskušamo doseči njegov odziv med igro.

Če želimo razviti otrokove komunikacijske sposobnosti in potrebe, moramo opazovati na kakšen način otrok sporoča svoje potrebe. Na primer, če ugotovimo, da otrok ne uporablja  glasu ali govora,  ki so potrebni  za besedno  sporazumevanje,  poskusite uporabljati  geste.  Otrok  z avtizmom  bo lahko  poskušal  komunicirati  z drugimi  na katerega  od naslednjih  načinov:  s kriki,  z vodenjem  roke odraslega  do željenega predmeta, z gledanjem željenega predmeta, s seganjem po njem, s pomočjo slik in eholalije.

Eholalija je ponavljanje besed drugih ljudi, ki je pogosta značilnost otrok z avtizmom. Ko otrok začne uporabljati eholalijo, verjetno tega ne počne z namenom vzpostavitve komunikacije, ampak najbrž ponavlja besede, ki jih ne razume. Vseeno pa je eholalija dober znak, saj kaže, da se otrokova komunikacija razvija sčasoma bo začel uporabljati ponavljane besede in besedne zveze za sporočanje česa pomembnega. Otrok si lahko, na primer, zapomni besede, ki jih je slišal, ko ga je nekdo vprašal, ali bi želel pijačo, in jih uporabi kasneje, v drugačni situaciji, ko sam postavi svoje vprašanje.

Če se želimo uspešno sporazumevati z otrokom z avtizmom, moramo razumeti ne le, na kakšen način se ti otroci sporazumevajo, ampak tudi zakaj se sporazumevajo. Če

razumete  namen  otrokovega  sporazumevanja,  mu  lahko  pomagate  poiskati  več
načinov in razlogov za sporazumevanje.

Obstajata dva glavna tipa komunikacije:

1.  Pred-namerna  komunikacija:  ko otrok reče ali naredi stvari, ne da bi z njimi nameraval vplivati na druge okrog sebe. Ta tip komunikacije lahko otrok uporablja, da se pomiri, osredotoči ali kot reakcijo na jezo/vznemirjenje.
2.  Namerna  (intencionalna)  komunikacija:  ko  otrok  reče  ali  naredi  stvari  z
namenom posredovati sporočilo  drugi osebi. Ta tip komunikacije lahko otrok uporabi, ko nasprotuje nečemu, kar ga nekdo prosi, naj kaj naredi in ko sam prosi za kaj.

Intencionalna komunikacija je za otroka lažja, ko se nauči, da imajo njegova dejanja določen učinek na druge ljudi prehod iz pred-namerne k namerni komunikaciji je velik korak za otroka z avtizmom.

Sussman (1999) pravi, da je koristno, če si otroke z avtizmom predstavljamo kot da so pri svoji namerni komunikaciji na nekanem kontinuumu. Na eni strani tega kontinuuma so otroci, ki v glavnem komunicirajo, da bi dobili stvari, ki bi jih radi, na drugi  pa  tisti,  ki  komunicirajo  iz  različnih  razlogov,  npr.  postavljajo  vprašanja, komentirajo stvari ali želijo biti le družabni.

Štiri različne stopnje komunikacije
(kot jih opredeljuje kanadski program centra za govorno-jezikovne motnje The Hanen
Programme)

Stopnja komunikacije, ki jo je otrok dosegel je odvisna od treh dejavnikov:

1.  Njegove sposobnosti interakcije z drugo osebo
2.  Kako in zakaj se sporazumevajo
3.  Njegove stopnje razumevanja



Prva stopnja stopnja samozadostnosti:
Otrok na tej stopnji komunikacije ne kaže interesa za ljudi okrog sebe in se ponavadi igra sam. Njegova komunikacija je pretežno pred-namerna. Večina otrok, ki jim prvič diagnosticirajo avtizem, je na tej stopnji.



Druga stopnja stopnja potreb
Na tej stopnji je otrok začel dojemati, da lahko s svojimi dejanji vpliva na druge ljudi. Nagnjen je k sporočanju svojih želja in veselja do česa odraslim tako, da jih vleče k premetom, igram ali na določene kraje.



Tretja stopnja stopnja zgodnje komunikacije
Na tej stopnji se otrokova interakcija podaljša in postane bolj intencionalna. Otrok bo začel ponavljati nekatere stvari, ki jih sliši in tako sporočati svoje potrebe. Postopoma bo začel kazati na stvari, ki jih želi pokazati odraslemu in dvigati pogled; to je znak, da se začenja vključevati v dvosmerno interakcijo.



Četrta stopnja stopnja partnerstva
Ko otrok doseže to stopnjo, je postal učinkovitejši udeleženec v komunikaciji. Znal bo uporabljati jezik v govoru in bo sposoben sodelovati v preprostem pogovoru. Otrok se bo mogoče zdel samozavesten in sposoben, ko bo komunikacija potekala v znanem okolju (npr. doma), vendar bo lahko imel težave, ko se znajde v neznanem okolju (npr. v vrtcu ali šoli). V tanih situacijah bo mogoče začel uporabljati stavke, ki si jih je zapomnil in dajal vtis, da ignorira drugega udeleženca v komunikaciji s tem, ko mu sega v besedo in ne upošteva pravil izmenjevanja pri govoru.


Kako lahko odrasli vplivajo na komunikacijo otroka z avtizmom

Prevzemite vlogo pomočnika in učitelja: Ko otrok ne more sporočiti svojih potreb, mu želimo pomagati tako, da vedno delamo stvari namesto njega. Na primer, gremo iskat  njegove  čevlje  in  mu  zavezujemo  vezalke.  Vendar  mu  s tem  zmanjšujemo možnosti, da pokaže, da lahko te stvari naredi sam. Ko je otrok na stopnji samozadostnosti,  je  težko  uganiti,  koliko  je treba  narediti  namesto  njega.  V  tem primeru je dobro, če otroka vprašamo, ali potrebuje pomoč, počakamo in še enkrat vprašamo preden mu priskočimo na pomoč.

Namesto, da otroku pustimo, da dela nekaj sam, ga spodbujamo, naj stvari dela z drugimi: Včasih bi si mislili, da otrok le kaže svojo neodvisnost, ko ga ne zanima interakcija z odraslim. Vendar pa je pomembno, da se otrok nauči interakcije in da ni prepuščen  svojim  lastnim  sredstvom  sporočanja.  V  tem  primeru  je  ključno,  da vztrajamo pri vključevanju v katerokoli dejavnost, v katero je vključen otrok, pa naj bo to igranje s kosom vrvice ali jemanje igrač  iz škatle in ponovno dajanje nazaj. Če otrok  kaže jezo ali agresivnost,  ko to poskušate,  vseeno  vztrajajte.  Jeza je vrsta interakcije in je bola, kot če ne bi bilo odziva. Če s tano interakcijo nadaljujemo, bo  otrok  mogoče  sčasoma  postopno  ugotovil,  da  je  interakcija  z  drugimi  lahko zabavna.

Upočasnite tempo  in dajte otroku  priložnost  za komunikacijo:  Nega otroka  z avtizmom in skrb zanj je včasih  težaško delo in terja veliko časa.  Pogosto smo v skušnjavi, da bi otroka priganjali pri opravljanju vsakodnevnih nalog kot je zajtrk in oblačenje.  Nekaj dodatnih minutk pri takšnih opravilih bo otroku z avtizmom prišlo zelo prav, saj bo lahko v miru poskušal dojeti, kaj se dogaja okrog njega in razmisliti, kaj bi lahko povedal ob tanih priložnostih.

Pri igri z otrokom prevzemite vlogo partnerja in ne vodje: Ko postaja otrok vse bolj  vešč  komunikacije,  potrebuje  manj  usmerjanja   če  mu  postavljamo  preveč

vprašanj  in  predlogov,  lahko  le  stežka  sam  začne  pogovor.  Pomembno  je,  da dogajanje vodi otrok, mi pa mu le sledimo in se odzivamo na njegove pobude.

Otroku nudite povratne informacije:  Pomembno  je, da otroka nagradimo,  ko se trudi razumeti in komunicirati. S tem povečujemo  verjetnost, da bo to poskusil tudi naslednjič.  Če njegove dosežke komentiramo tako, da jih na lahko dojemljiv način slikovito pohvalimo, bo svoja dejanja povezal z določenimi vašimi besedami.

Ni komentarjev:

Objava komentarja